Adijo plenice! Živjo kahlica!

Odvajanje od plenic: kako prepoznati otrokovo pripravljenost na kahlico in kako začeti brez pritiska?

Odvajanje od plenic je pomemben razvojni korak, ki pa se pri vsakem otroku zgodi ob svojem času. Nekateri otroci pokažejo zanimanje za kahlico že precej zgodaj, drugi potrebujejo več časa. Pri tem je pomembno predvsem, da odvajanje od plenic razumemo kot proces in ne kot tekmovanje.

Otrok se ne uči le uporabe kahlice. Postopoma dozorevajo njegovo telo, sposobnost prepoznavanja telesnih signalov, samostojnost in tudi pripravljenost sodelovati pri celotnem procesu.

Odvajanje od plenic ni tekma. Pri uvajanju kahlice je najpomembnejše, da otroka ne silimo. Prehod iz plenic na kahlico naj poteka v varnem in ljubečem okolju, brez pritiska, kaznovanja ali sramotenja.

Otrok v tem obdobju potrebuje predvsem:

• čas in potrpežljivost,
• občutek varnosti,
• spoštovanje njegovih meja,
• zaupanje odraslih,
• spodbudo brez pritiska.

To je proces otrokovega odraščanja in razvoja samostojnosti. Zato ni nič nenavadnega, če se na poti pojavijo koraki naprej in tudi kakšen korak nazaj.

Kako otroku predstaviti kahlico?

Kahlice ni treba otroku predstaviti šele takrat, ko želimo, da jo začne uporabljati. Lahko jo spozna že prej – povsem sproščeno in brez pričakovanj.

Pogovor

Z otrokom se lahko pogovarjamo o tem, kaj se dogaja s telesom, ko lulamo in kakamo. Uporabljamo preproste besede in odgovarjamo na njegova vprašanja.

Slikanice o kahlici

Otroške knjige so lahko odličen način, da otrok spozna, kaj ga čaka. Preko zgodb lahko vidi, da je uporaba kahlice nekaj običajnega in vsakdanjega.

Skupni nakup spodnjega perila

Ko otrok pokaže zanimanje, lahko skupaj izberete spodnje hlačke. Naj si izbere barvo ali motiv, ki mu je všeč. Tako dobi občutek sodelovanja in lastne izbire.

Pomembno pa je, da kahlica ne postane predmet stalnega spraševanja: »Ali greš na kahlico?« Če je otrok pod pritiskom, lahko hitro dobi občutek, da mora nekaj narediti zato, da bo zadovoljil odraslega.

Kako prepoznati, da je otrok pripravljen?

Pripravljenost na kahlico ni povezana samo z določeno starostjo. Pomembneje je opazovati otroka in njegove vedenjske ter telesne znake.

Med možnimi znaki pripravljenosti so:

• otrok zna pokazati ali povedati, da je plenica mokra ali pokakana;
• začne ga zanimati, kaj se dogaja s plenico in kahlico;
• zanima ga proces lulanja ali kakanja;
• opazuje druge pri uporabi stranišča;
• začne prepoznavati, kdaj lula ali kaka;
• pove ali pokaže, da mora na potrebo;
• plenica ostane suha daljši čas;
• začne kazati zanimanje za spodnje hlačke;
• zna se vsaj delno sam sleči oziroma obleči.

Pomembno: ni treba, da so prisotni vsi znaki hkrati. Otrok se lahko pripravljenosti približuje postopoma.

Tudi suha plenica čez noč sama po sebi ni pogoj za začetek dnevnega odvajanja od plenic. Nočna kontrola mehurja je lahko razvojno ločena od dnevnega navajanja na kahlico.

Kaj pa, če otrok noče sodelovati?

To je zelo pogosto. Še posebej v obdobju okoli drugega in tretjega leta otrok intenzivno razvija svojo samostojnost in lahko pogosto odgovori z zelo odločnim »NE!«

Če otrok zavrača kahlico, to še ne pomeni, da ne bo pripravljen čez nekaj časa.

Namesto siljenja lahko poskusite:

1. Vztrajati mirno. Kahlico lahko ponovno ponudite naslednji dan, brez kaznovanja ali sramotenja.

2. Ohraniti rutino. Kahlico lahko ponudite ob določenih delih dneva, na primer po spanju, pred kopanjem ali pred odhodom od doma.

3. Ponuditi možnost, ne slabo voljo in zahtevo, namesto »Moraš na kahlico« lahko rečeš: »Kahlica je tukaj, če jo želiš uporabiti.«. Dati otroku čas. Včasih otrok potrebuje nekaj dni ali tednov, da se z novo idejo zares spoprijatelji.

4. Narediti premor. Če otrok vztrajno zavrača sodelovanje in je celoten proces postal vir konflikta, je lahko nekajdnevni premor dobra izbira. Nato poskusite ponovno.

Cilj ni, da otrok čim prej neha uporabljati plenice. Cilj je, da postopoma pridobi samostojnost in zaupanje v svoje telo.

Kaj lahko naredimo, ko se zgodijo »nezgode«?

Pri odvajanju od plenic so nezgode normalen del učenja.

Če otrok polula hlače, ni potrebe po jezi ali razočaranju. Mirno mu lahko povemo, kaj se je zgodilo, ga preoblečemo in nadaljujemo dan.

Namesto: »Saj sem ti rekla, da moraš na kahlico!«, lahko rečemo: »Hlačke so mokre. Naslednjič lahko poskusiva iti na kahlico.«. Otrok se tako uči prepoznavati telesne signale, ne pa se bati napak.

Moja izkušnja s kahlico pri sinu Timu:

Vsaka družina ima svojo zgodbo in tudi pri nas ni šlo vse po načrtu.

Ko je bil Tim star približno 18 mesecev, sem kupila kahlico in jo pripravila za čas, ko bo prišel pravi trenutek. Ko sem ga vprašala, ali bi sedel nanjo, jo je zelo odločno zavrnil: »NE!«. Tako je njegova kahlica nekaj časa ostala skoraj pozabljena. Čez približno dva tedna sem začela opažati, da ima po vrtcu popoldne suho plenico. Ko sem ga nekega dne vprašala, ali je pokakan, je začel prikimavati. Takrat sem ga povabila na kahlico. Usedel se je nanjo oblečen in nato se je približno teden dni s kahlico samo spoznaval.

Ničesar nisva silila. Ko je bil pripravljen, se je sam slekel, sedel na kahlico in zgodila se je prva lužica v kahlici.

Veliko sva tudi prebirala pravljice o kahlici. Kasneje sva šla skupaj kupit spodnje hlačke in spodnjo majico, saj sem želela, da bi mu bil prehod čim bolj prijeten.

Pomemben del je bil tudi vrtec. Tam so otroci redno hodili na kahlico, zato je bilo sodelovanje in usklajevanje z vzgojiteljicami zelo dobrodošlo.

In prav to je ena od stvari, ki jih starši včasih spregledamo: otrok ni sam v tem procesu. Če se odvajanje od plenic dogaja doma in v vrtcu, je veliko lažje, če odrasli uporabljamo podoben pristop in se med seboj obveščamo.

Naj bo otrok vaš vodnik

Pri odvajanju od plenic ni univerzalnega recepta. Kar je delovalo pri enem otroku, morda ne bo pri drugem. Zato je namesto vprašanja »Kdaj bi moral biti otrok brez plenic?« pogosto bolj koristno vprašanje: »Katere znake pripravljenosti opažam pri svojem otroku?«

Ko otrok pokaže zanimanje, mu ponudimo možnost. Ko zavrne, spoštujemo njegov »ne«. Ko poskusi, ga podpremo. Ko se zgodi nezgoda, ostanemo mirni.

In predvsem – zaupajmo otroku.

Odvajanje od plenic je razvojni proces, ki potrebuje čas. Toplina, potrpežljivost, rutina in občutek varnosti lahko naredijo veliko več kot pritisk, nagrade ali primerjanje z drugimi otroki.

Za konec kahlica naj ne postane boj med otrokom in staršem. Naj bo priložnost, da otrok postopoma spoznava svoje telo, svoje potrebe in svojo sposobnost, da nekaj zmore sam. Ni tekma. Ni treba hiteti. Pravi trenutek je tisti, ko je otrok na to razvojno pripravljen.